Minastirithska vrata

NPC Število prispevkov : 67 Join date : 30/08/2009

Mogočna vrata Minas Tiritha, ki so dobro zastražena.

Naslov sporočila: Re: Minastirithska vrata Sre Mar 21, 2012 9:41 pm

Prisopihal je pred kovačijo, kjer je navdušen ugotovil, da se jim je pridružil še nekdo. Slok, mlad fantič, poln energije. "Reanor," je glasno izustil, ko mu je stresel roko. Poba mu je bil všeč, bil je približno njegovih let, videti je bil razigran, navihan... no, na sploh je mladi Dunedain v teh borih nekaj trenutkih v Tristenu našel kar precej sebe. Če je takšen, kot je videti... hmmm, potlej bo pa še špasno! Temnolasi fant jih je vodil v očetovo kovačijo. Reanor je vljudno dal prednost starejšemu Genermijonu in mladi Rohanki. Čeprav se je rad šalil na račun drugih in se ni prav nič zadrževal pri zbadanju vseh povprek, je gojil spoštovanje do tistih, ki so si to zaslužili. Stari vojak je bil eden takih. Četudi je mladeniča najprej obšel dvom, ga je sedaj zapuščal. Mož je bil vendarle izkušen in pretkan v vojni umetnosti, pa čeravno ni več premogel boljše roke. Cristiel pa je bilo dekle in dekletom prednost v takšnih priložnostih pač pritiče. No ja, lagal bi, če bi trdil, da ni čedna! Stresel je z glavo ter glasno zavzdihnil. Bes te plentaj, Reanor! Saj ni edina, zberi se! se je brž okrcal. Predolgo je že bilo, odkar si je bil blizu z dečvo, predolgo sploh za moža njegovih let.
Stopili so v majhno, a založeno prodajalno. Počutil se je kot majhen otrok, ko na trgu ugleda voz z lesenimi igračami, ki je prispel iz daljnih krajev. Ni trajalo dolgo, ko mu je pod roke prišel dolg bleščeč meč. Potežkal ga je, v rokah se je zdel kot ulit za njegove dlani, rezilo je bilo ostro, ravno. "Tale bo moj! No, vsaj dokler se ne vrnemo, hah" je dejal ter pomignil kovaču, ki je ravno stopil za pult. Ko je rezilo položil predenj pa se je skorajda urezal v kratko bodalo, ki je sijalo v sončni svetlobi poleg robustnih okovanih rokavic. "Naprodaj?" je pobaral in pomignil na ostro rezilo. "Je, je! Eden boljših, ki sem jih skoval v zadnjih mesecih. Nemara bi že zdavnaj šel, če ne bi bil skrit pod rokavicami! Štiristo, pa je tvoj!" je kar hitel kovač. Uh, bi se ga pa res rad znebil, kaj? Hja... Klic, vsaj eno orožje pa mora biti moje, a? je pomislil, ko ga je sukal po roki. "Štiristo? Prav!" Trdo ga je postavil poleg meča, na pult natresel kovance ter kovaču segel v roko.

Vsak je izbral svoj kos orožja in že so sledili Cris, ki je trdila, da je našla pravšnjega konja zanj. No, da ga vidimo! Pravi, da imava podoben značaj.... No ja, verjetno imam bolj jaz konjskega kot pa on človeškega, ob tej misli se mu je spet narisal hudomušen nasmešek, jezik pa je imel rajši na varnem za zobmi.
Cristiel je na stežaj odprla vrata konjušnice in vanj je butnil močan konjski vonj. Četudi je bil mnogim ta vonj odvraten, je bil Reanorju prav prijeten. Sledil je belolasi mladenki do svojega žrebca. "A tale bo?" je radovedno vprašal, ko mu je Rohirimmka pomignila proti močno grajenemu konju. Bil je visok, močan, njegova dlaka se je rdečkasto svetlikala v sončni svetlobi. Prijel ga je za uzdo ter ga nežno pobožal po glavi. "Kako si, a? Te je namučila s tole vprego? Ali so ti namučil njo?" Konj je svoje velike oči usmeril v Cris, Reanor mu je sledil. "Ti njo, kaj?" je smeje dejal. "Ha, mojster! Ti pa si mojster! Imaš kaj proti, če te kličem kar Mojster?" Odpel si je nožnico z mečem in jo pritrdil na sedlo. "S temle boš oborožen ti, veš? Nadloga me je žulila vso pod do tebe, verjetno sem si jo narodno zapel. Bodala ti pa ne dam, ta je pa samo moj." Zavihtel se je na Mojstra, ga potreptal po vratu, da je ta glasno zarezgetal, nato pa sta se zapodila gor in dol po konjušnici.

Ko so vsak na svojem jahancu korakali po belih ulicah, je sonce že visoko sijalo in grelo prav toplo, že skorajda preveč. V rahlem drncu so se spuščali po obročih Mesta, da so bili videti prav veličastno, ko so prispeli do Velikih vrat. "Zbogom Belo mesto, pozdravljen širni svet" si je dejal v brk, ko je Minas Tirithu pokazal hrbet.

[Evo, sem nas spodil mal naprej Smile

Sposodil sem si en dolgi meč, kupil pa sem si eno kratko bodalo, za kar bom ob 400 kovancev.
Upam, da nisem pokvaril kakih načrtov, ampak se nam že kr mudi Smile

]

Naslov sporočila: Re: Minastirithska vrata Čet Mar 22, 2012 9:20 pm

Ko so si vsi izbrali orožje, jih je mladenka odvedla do konjušnice, ko je odprla vrata jim je v obraz butnil topel zrak, katerega vonj je spominjal na odprte vojaške latrine, kolikokrat sem jih moral čistiti, ker nisem poslušal in kolikokrat sem poslal čistit nekoga drugega zaradi manjše nepokorščine, spomin začuda ni bil neprijeten, kakor bi si mislil takrat, že dejstvo, da ga je povezoval s tistim kar je izgubil je spomin napravilo prijeten. Dekle mu je pomignilo proti manjši sivi kobili, "ko sem bil v vojski, so imeli take izvidniki, živalce na katere si se lahko zanesel, majhne, toda gotovega koraka in vzdržljivejše od težkih bojnih konj." je pripomnil, ko mu je začela žival ovohavati roke, nikoli ni bil vajen ježe, nekajkrat je sicer res moral jezditi kot sel, toda povzpenjanje na konja mu je zmeraj povzročalo težave in sedaj ko je imel le eno roko je bilo to še težje. Postopka se je zato lotil počasi, stopil je na desno stran, vdel desno nogo v streme, se pognal kvišku ter se poskusil z levo zavihteti čez kobilin hrbet. Naslednje kar je slišal je bilo nekaj pridušenega smeha, ko je z obrazom pristal v konjskem blatu, obrisal si je obraz ter ponovno poskusil, tokrat je imel več sreče, nekaj časa je še lovil, nato pa ujel ravnotežje in se zmagoslavno nasmehnil, sodrugom, ki so že vsi mirno sedeli na svojih jahancih.
Sonce se je ravno prevesilo čez nebesni svod, ko so v vrsti jahali iz mesta, ljudje so se jim spoštljivo umikali, nekateri so se jim celo poklonili, ni vedel ali kralja in njegove poslance tako zelo spošzujejo ali se ga tako zelo bojijo, toda v tem trenutku v teh postavah ni videl ljudi, videl je bitja, ki so se iz strahu ponižali pod dostojanstvo beračev katerim se klanjajo, imelo ga je da bi jim poskušal odpreti oči, vendar se je zadržal, čas da razkrije komu je v resnici zvest še ni nasrtopil in z razkritjem bi naredil več škode kot koristi.
Ko je čezenj padla senca vrat ga je zmrazilo kajti čeprav je bilo pod spomladanskim soncem toplo, je bilo v senci še vedno mrzlo in nato je prijezdil iz sence, da se mu je po hrbtu prelila prijetna toplota, pogled mu je zataval na gomilo kjer so počivali tisti katerih življenje se je končalo, ko je Temni Gospodar, poskušal streti svet,
takrat se je vedelo, kdo je pravičeni in dober ter kdo krut in zloben, zlo in dobro se nista spremenila, toda spremenila se je podoba in kako naj zdaj vemo kdo ima pravico in kdo ne? Se je vprašal in si takoj nato sam odgovoril, Helegon.

Zapečkar Število prispevkov : 7 Join date : 27/07/2011

Ko je prišel do konja ga je objel. Hitro se je pomiril, ko ga je rjava mehka dlaka požgečkala po nosu. Tako značilen konjski vonj ki mu je bil tako blizu, pomislil je da ni lepšega na svetu. Čas se mu je ustavil, in tako sta s konjem stala sredi ulice. Kar naenkrat pa ga je prešinil grozen občutek, občutek ki ti da vedeti da moraš iti, da imaš druge načrte. Stegnil je svojo močno roko, in spretno z eno roko odvezal vozel, ki je konju preprečeval, da bi pobegnil. Še enkrat je z roko zdrsel čez belo liso na konjskem čelu. Spet ga je prevzel tisti občutek, meč ki ga je prej položil na tla, je zapel na konja. Nato pa še sam spretno in elegantno skočil na svojega varovanca.

Spodbodel je konja, ter ga usmeril proti Minastirithskim vratom. Velika vrata ki so že dolgo varovala mogočno mesto so bila res veličastna. Ampak sedaj ni imel časa za občudovanje, moral je ujeti skupino kraljevih pomočnikov, ki so ga pozabili. Saj jih sploh še ni spoznal, zato je bil kar malo radoveden kakšni bodo njegovi soborci, od njih je navsezadnje odvisno tudi njegovo življenje. Upal pa je da bo med njimi tudi kdo, ki pozna pot saj on razen širnih rohanskih pašnikov, ne pozna sveta. Zato je bilo še toliko bolj pomembno da jih sreča v nasprotnem primeru bo brez naloge, kar pomeni brez nagrade in njegova domačija bo prodana. Zajahal je skozi vrata, ni se mogel upreti še enkrat se je ozrl nazaj in pogledal mesto. »Kmalu se vrnem po nagrado« je zašepetal, se obrnil ter zajahal na polje pred Minas tirithom. Pospešil je, spet je začutil veselje ko se ujame s konjem in sta kot eno. Veter mu je pihal v obraz, in z vetrom je zaslišal glasove. Mislil je da te zvoke dela veter, ki mu zavija okoli ušes, ampak sedaj je na drugi strani polja videl nekaj obrisov na konjih. Ni videl koliko jih je, a zdelo se mu je da je to njegova ekipa. Še bolj je pospešil, konj je galopiral z dolgimi skoki je hitel proti neznancem, marsikateri manj izkušenj jezdec bi pri taki hitrosti že padel s konja, a Alfun je izgledal kot plesalec. Stisnil se je k Streliusu in skupaj sta se bližala svojemu cilju.
»Oj, počakajte!« se je drl in kmalu jih je dohitel. » Ste vi kraljevi prostovoljci?« jih je vprašal in zazdelo se mu da jih je že nekje videl. Sedaj se je spomnil, oni so se prijavili pred njim. »Jaz sem Alfun sin Algadorja iz rohana.« se je predstavil ter zajahal do najbližjega da bi mu podal roko.

Zapečkar Število prispevkov : 5 Join date : 15/03/2012

Ko je že pripravljen čakal pred kovačijo, ga je presenetil član katerega je sicer pričakoval, a pač ne v tistem trenutku. Moški, ki je zaradi svoje brade kazal nekaj več let, a ni mogel biti dosti starejši od njega, mu je brez odlašanje sopihajoče segel v roko, ter se predstavil kot Reanor. »uhm… Tristen.« je zaradi presenečenja za trenutek moral pomisliti, a je bodočemu sopotniku vrnil gesto. Kakor bi tudi sam storil se je kar takoj namenil k orožju in mladenič ga ni zadrževal. Vsi so hiteli, da bi čim prej odšli; kar pa ga je spomnilo, da se z ostalimi sploh še ni spoznal. Saj za to bo še čas. Vse legendarne druščine so se spoznale na dolgem potovanju… se mu je čez obraz zarisal zadovoljen nasmešek, ne da bi se zavedal da strmi zasanjano nekam v prazno. Kako dolgo bomo potovali? Kam sploh gremo? Vedel je le, da gre na pomembno kraljevo nalogo, kjer se bo poskušal vtihotapiti v uporniške vrste. Saj ne gremo s konji? Kako dolgo bo? Kaj če izvejo, da ne znam jezditi… iz misli ga je zdramila mati, ki mu je pod roko potisnila v prtič skrbno zavit sveže pečen hlebec, drugo pa pošten kos dimljenega sira in dve steklenici rdečega vina. Nekako že iz navade je bolj kot ne preslišal vse materinske skrbi in opozorila, ter se ji zahvalil in poslovil s poljubom na lice.

Zmeraj bolj so se približevali konjušnici, vedno manj je lahko zanikal dejstvo, da bo pač moral nekaj dni, tednov… mesecev?! Preživeti na konju. Ta misel ga je plašila. Dejstvo je bilo, da je o konjih vedel le to, kako izgledajo iz daljave, pa še tega bi znal zamešati za kravo, če bi mu to kdo rekel. Ko so stopili v hlev je spoznal, da so imeli ostali že pripravljene konje, a so bili le trije. Da ne bi izpadel popolnoma izgubljen si je pričel ogledovati velike glave, ki so ga opazovale z velikimi temnimi očmi. Bilo je mnogo živali in pri koncu hleva so bili taki, ki so bili zares veličastni. Pri njih ni ostal nekaj časa in tuhtal kaj naj zdaj stori, dokler ga dekle ni priklicalo z drugega konca. »Mislim, da bo tale kar v redu.« mu je v roko potisnila uzdo osedlanega svetlega konjiča. Ni si znal razložiti kako je lahko sprevidela, da potrebuje pomoč, še manj pa zakaj izgleda kot da zadržuje smeh. V torbi na vsaki strani konja je poskušal čimbolj enakomerno razporediti težo hrane in pijače, ki jih je do tedaj nosil v naročju. Ozrl se je po drugih konjih in ugotovil, da je pravzaprav dobil od vseh najmanjšega, celo v primerjavi s sivo kobilo je bil manjši. Pri sebi si je oddahnil, a tega za nič na svetu ni želel pokazati. »Vi se kar delajte norca iz mene! « je izrekel pokončno s samozavestnim tonom in se z obrnil proti svojemu poniju češ' to boste pa še videli in si v spomin mrzlično poskušal priklicati vse, ki jih je kdaj videl vzpenjati se na konja. Zataknil je nogo in se z drugo zagnal čez sedlo. Na določeni točki je že pravilno sedel, a šment ker tam ni ostal. Z rokami se je panično ujel na privzdignjeni del sedla in se uspel zadržati na konju, da ni odletel čez. Slišal je pritajeno krohotanje v ozadju, a se zanj ni poskušal meniti. Ni se mogel spomniti kdaj mu je bilo nazadnje tako nerodno. Odlično. Še začeli nismo, pa se že delajo norca iz mene. Da bi popravil vtis se je skušal z njim malce sprehoditi, a poni ni in ni hotel razumeti ukazov kot so pojdi, greva, daj no… dam ti korenček. No zdaj se pa še konj dela norca iz mene. Je poraženo zavzdihnil in se ozrl proti dekletu, ki mu je predlagala naj ga poskuša rahlo spodbuditi z nogami. Ni se pustil prositi in isto tudi storil in konj stopil v korak. Ves navdušen nad dosežkom je čez nekaj sekund ugotovil, da nekako levo, desno in stoj niti niso v besedišču njegovega vrlega ponija. Popolnoma poražen je naposled sprejel dekletovo ponudbo, da jezdi z njo. Odličen začetek… ga je bilo sram ob misli, da že drugi skrbijo zanj in da je bila povrh tega še ženska. Naposled se je s pomočjo povzpel na mnogo višjo kobilo, poni pa je prevzel vlogo tovornega konja.

Prvič v vsem svojem življenju je ozrl bele zidove še iz druge smeri. Njegov strah pred ježo se je že umiril, saj so jahali zmerno in poln navdušenja se je oziral naokrog. Naenkrat je zaslišal klice iz ozadja. Mož, ki se je predstavil kot Alfun mu je ponudil roko. Najprej neprepričan ali naj se spusti gotovega prijema ali ne, saj še ni popolnoma obvladal ravnotežja na konju, a ni dolgo odlašal. »Da, to smo mi.« je previdno stegnil roko in nasmejan odgovoril. »Jaz sem Tristen, iz Minas Tiritha pravzaprav.« Počakaj, ni punca iz Rohana? »Poglej, tvoj prijatelj je tu!« je navdušeno sporočil novico njenemu hrbtu, čeprav na možnost da se po vsej verjetnosti niti ne poznata ni pomislil.

Zapečkar Število prispevkov : 169 Join date : 25/01/2011

Prišel je čas, ko so skupaj stopili v domovanje veličastnih živali. Vsakemu je pomignila proti pripravljenemu konju in njihov odziv je pregnal dvome, da se je morda odločila napak. Poglej ga. Že hujska proti meni. se ji je zasmejalo, ko se je Reanor odločil laskati svojemu žrebcu in dejstvu, da se ni trudil kaj dosti skrivati pogleda o kom teče beseda. Genermionov govor je od začetka še poslušala, a jo je zamotil novi član, ki je zataval med konje. Lepo... si ga bo kar sam poiskal. Je nadaljevala s preverjanjem trdnosti paščkov, še posebej na mestih kjer je konja rado ožulilo. Na uzdi je opazila vžgani ime. »Alexis?« Velike črne oči so se skoncentrirale nanjo. Počohala jo je po glavi. »Lepo ime.« se je nasmehnila in nekaj sekund namenila obojestranskemu tihemu spoznavanju.

Spet je preverila črnolasca, ki je izginil na popolnoma drug konec konjušnice. Saj se heca… ji je čez obraz raztegnilo nasmeh, ko ga je zalotila v kotu kjer so bili največji in najmanj ukročeni konji. Fant nima pojma… ali pa je nagnjen k samomoru… je zmajala z glavo in se odpravila proti ogradi z manjšimi konji. Tale poni bi moral biti dober pokazatelj kakšen jezdec je fant… »Hej! Mislim, da bi bil tale kar v redu!« mu je zaklicala in mladenič ji ni pustil čakati. Videla je kako se ozira po ostalih in deloval je celo nekako užaljeno. O, pa da vidimo. Se je odpravila do svoje kobile in ni odmaknila pogleda. Povzpela se je nanjo in opazovala podvig črnolasca. Čeprav se ji je vso lovljenje po konju zdelo zabavno, pa je obdržala resen obraz. Zanimalo jo je kaj bo storil, zato mu niti ni pomagala. Nadaljnja dejanja so jo prisilila, da se je malo nasmejala in ko je končno potrdila, da pač nima dovolj znanja se je odločila, da si morda še lahko privošči nekaj zabave. Nakazala mu je kretnjo, s katero je spravil konja v korak in se zabavala ob njegovih problemih pri vsem naprej. Končno se ga je usmilila in mu zaradi dejstva, da pač nima dovolj znanja za samostojno jahanje ponudila prostor na svoji kobili. Videlo se mu je, da mu je nerodno, a ponudbe ni odklanjal. Zaradi dodatne teže je morala preložiti ves preostal tovor nekam drugam, zato se je odločila, da je najbolje da s seboj odpeljejo še svetlega konjiča. Ko si bili vsi pripravljeni so odrinili.

Vedno je imela rada določen osebni prostor, zato jo je stiskanje okrog pasu in trebuha povzročalo neugodje; a je že sama včasih imela probleme pri ježi še z enim potnikom, pa je bila bolj izkušena na konju kot ostali, zato ni rekla ničesar. Čutila je, da se je sopotnik nekoliko sprostil, ko so zapustili mesto saj je popustil prijem, kar je omogočilo tudi njej malo več ugodja. Iz ozadja je zaslišala klice in fant, ki se je novemu prišleku predstavil kot Tristen jo je opozoril na prijatelja. Prijatelj? Ozrla se je čez ramo in ugotovila, da moža vidi prvič. Samo nasmehnila se je in Alfunu ponudila roko. »Torej imava za seboj enako pot. Cristiel.«

Zapečkar Število prispevkov : 6 Join date : 01/04/2012

"Dolgo blebetanje, ki pomeni samo eno. Priložnost za denar in bogastvo" si je v brado zamrmral možakar, naslonjen ob beli zid ene od hiš. Njegov par ostrih oči je sledil dolgočasnemu slu, ki se je slinil ob svojem vladarju in filozofiral o tistem, kar bi se dalo kratko in enostavno povedati. V desnici je stiskal rezino starega kruha, ki ga je izmaknil v krčmi in od časa do časa zagrizel vanj, saj ga je potovanje iz Umbarja izčrpalo. Nehvaležna gospoda Minas Tiritha mu ni dala niti poštene strehe nad glavo in tako je moral že dve noči spati v mračnih kotičkih slovečega belega mesta. Za večje svetnike se imajo, bolj smrdeči so. Ta dva dni se je potikal po celem mestu in oprezal za kakršnimi koli vestmi, ki bi mu prinesle zaslužek in ko je izvedel za današnje zborovanje, so se mu oči zadovoljno zalesketale. A med govorom se je že pričenjal dolgočasiti in tako je namesto besedam pozornost raje namenil zbranim človečkom, ki so se zgrnili na trgu. Večinoma je šlo za meščane, vmes pa se je našel tudi kakšen bolj zanimiv primerek, ki je pritegnil Vazturanovo pozornost. Med drugim temnolas mladenič trmastega in ponosnega pogleda, invalid brez roke, še posebej pa belolaso dekle, ki je prišla z zamudo. "Glej no glej, ta ptička ti je pa zanimiva." Dobro si je ogledal njeno postavo, a mu jo je množica skrila, ko se je pogreznila vanjo. Tiho je zaklel in znova zagrizel v kruh, da je pri tem zaškripal z zobmi. Konec govora je bil še posebno zanimiv in Vazturan si ni mogel pomagati, da se ne bi prikradel bližje obzidju, kamor je zatem stopil sel. Postavil se je na skrito mesto in prisluhnil besedam, ki jih je namenil nenavadni trojici, ki je že prvotno pritegnila njegovo pozornost. Hmm, ubijanje špicuheljcev, debeluharjev in palčkov. Ne sliši se niti tako slabo, sploh glede na vso nagrado.

Tisti hip je sklenil, da priložnosti ne sme izpustiti in tako se je urno napotil do kovačije, tam kot prvi pograbil scimitar, dovolj podoben njegovemu domačemu orožju in majhen nazobčan nož. Ker se je želel izogniti preostali trojici, se ni prav nič obotavljal, ampak je takoj zatem z novim orožjem stopil do hlevov in si natančno ogledal vse konje. Posebno dober jezdec ni bil, a konje je znal krotiti in v njih je videl koristne pripomočke za premagovanje daljnih razdalj. Na jugu niso bili posebej razširjeni, a konji so se našli tudi v Haradu in Umbarju, tako da Haradrimom niso bili tuji. Izbral si je črnega vranca, visokega in vitkega, nanj brez omahovanja položil rjavkasto sedlo in ga brez nepotrebnega ujčkanja zajahal. "Gremo zverina. Da, Zverina boš. Pokaži, kaj zmorejo tvoje topotave noge. Hija!" Potegnil je za uzde, vranec je glasno zarezgetal in se pognal proti na pol priprtim vratom hlevov. "Torej si divji kaj? Haha, potem se bova ujela." Konjar ju je opazoval z mešanico neodobravanja in groze, a možakar se je zanj zmenil manj, kot za muho, ki mu je pristala na ramenu. Zverina je treščila v vrata in se pognala na bele ulice Minas Tiritha. Za vse lepote, mogočnosti, modrosti in podobne oslarije tega mesta se ni zmenil, prav tako se ni zmenil za poglede mimoidočih, ki so švigali mimo urne Zverine, pač pa je konja samo gnal proti glavnim mestnim vratom. Tam ga je uspel upočasniti in zajahati v senčno vrzel med dvema visokima stavbama, tako da ga skupina ne bi mogla opaziti, medtem ko bi on imel dober razgled nad njimi. In tako je res čakal in čakal in čakal... Polži so se vlekli tako dolgo, da jih je že mislil prekleti in sam odjezditi proti tisti Morii, a tedaj so se pojavili. Najprej ponosni mlad temnolasec, nato pa še preostali. Očitno se je začetni trojici pridružilo še nekaj željnih pustolovščin, a Vazturan ni imel nič proti. Več jih bo, manj pozorni bodo drug na drugega. Zadovoljno je prikimal in odvrgel kos stare skorje, ki mu je od kruha še edina ostala. Počasi in elegantno se je približal zbrani skupini in jih z nasmeškom ogovoril. "Slavni pustolovci, spreminjalci zgodovine in opevani junaki. Mar si mislite te laskave nazive lastiti brez mene? Takšne priložnosti ja ne bom zamudil. Vazturan se vam pridružuje." Njegove ustnice so se smehljale, ko je s pogledom potoval od enega do drugega in jih pozorno motril. Belolasemu dekletu je namenil zapeljiv pomežik, medtem ko je ostalim možem zgolj na lahno prikimal. Nato je brez nadaljnih besed pojezdil k temnolasemu mladeniču, ki jih je očitno vodil in pogledal proti nebu. "Torej, kakšen je načrt potovanja?"

» Vrata
» Edoraška vrata