Kovačija

NPC Število prispevkov : 67 Join date : 30/08/2009

Kovačija v Belem mestu stoji že mnogo let, praktično vse od časa Elendila. Čeprav so se od tistih časov menjali že mnogi lastniki, pa prav vsi skrbno izdelujejo in prodajajo raznoliko orožje skupaj z oklepi in čeladami. Kovačija se nahaja v tretjem mestnem krogu, zraven glavne mestne ulice.

o Orožja
 Kratko bodalo 400 kovancev
 Dolgo bodalo 500 kovancev
 Pehotna sulica 500 kovancev
 Kratki meč 700 kovancev
 Dolgi meč 1000 kovancev

o Zaščita
 Daljša verižna srajca 1500 kovancev
 Krajša verižna srajca 1300 kovancev
 Okrogel ščit 700 kovancev
 Trikoten ščit 700 kovancev
 Lesen pravokoten ščit 600 kovancev
 Čelada iz jekla 500 kovancev
 Okovane rokavice 500 kovancev
 Okovani škornji 500 kovancev
 Usnjene rokavice 250 kovancev
 Površnik 400 kovancev
 Usnjeni škornji 300 kovancev
 Usnjen prsni oklep 700 kovancev
 Usnjena obleka 400 kovancev
 Ploščni oklep 1700 kovancev

o Loki
 Dolgi lok 1200 kovancev
 Kratki lok 850 kovancev
 30 puščic 100 kovancev

Zapečkar Število prispevkov : 5 Join date : 15/03/2012

[sem že kar sem prestavil, če je v redu Smile

]

Po prazni stranski ulici se je širil zvok hitrih nog in zadihanih pljuč. Zakaj ravno danes? se je sam pri sebi spraševal zamudnik, ki je ubiral bližnjice proti palači. Zavedajoč se, da je govor pač prespal, je upal da bo ujel vsaj skupino drznih prostovoljcev, ki so se javili na dolžnost. Nalogo jih je imel namreč usmeriti proti njihovi kovačiji, kjer je dvor ponudil plačilo za kos orožja, ki bi si ga izbrali.
Zadihan se je ustavil na skoraj praznem trgu in se zmedeno ozrl naokrog. Pa saj niso že odšli? Odločil se je povprašati najbližjega stražarja, ta pa je s prstom pokazal proti nenavadni dvojici – belolasemu dekletu in starejšemu brezrokemu moškemu. Presenečeno se je hitro namenil proti njima. Tako poškodbo je moral dobiti v kakšni veliki bitki! Si je navdušeno razlagal štrcelj na mestu moževe roke. Sam je sicer znal nekoliko vihteti meč, a se še nikoli ni znašel v pravem boju.

»Prostovoljca za kraljevo nalogo?« je nasmejano brez zadržkov vprašal dvojico. Ne le, da je dobil pritrdilen odgovor, izvedel da se nekje potika še tretji. »Če sem popolnoma iskren sem nas pričakoval več. Ampak verjamem, da se bomo tudi štirje znašli!« ni skrival svojega navdušenja nad mislijo, da bo končno lahko videl kaj se skriva izven domačega obzidja. Počakal je toliko, da se je vrnil še manjkajoči kompanjon in se nato odpravil proti kovačiji. Po poti ni kaj dosti govoril, so pa se mu po glavi motala marsikatera vprašanja. Od tega od kod prihajajo, do nenavadno belih dekletovih las. Za vse to bo še čas. Ko so prispeli je odklenil prodajalno in jih spustil noter: »Razglejte se. Kralj vam podarja en kos orožja. Lahko izberete tudi kakšno zaščito ali orožje več, a na lastne stroške.« Je hitro pojasnil. Iz omare je potegnil svoj pas, si popravil nožnico in vanjo pospravil svoj dolgi meč. Na roke je poveznil še svoje usnjene rokavice in poiskal nož, ki je našel svoj prostor poleg meča.
Zaslišalo se je škripanje vrat in vstopil je njegov oče. »Vidim, da si že ogledujete opremo!« je dejal z globokim glasom. »Prinesite pokazat, kaj ste si izbrali preden odrinete. Pa da še poračunamo, kakšne dodatne kose.« je opozoril. »Vedite, da imam vse prešteto!« je dobrodušno dodal in se postavil za prodajalni pult.

Naslov sporočila: Re: Kovačija Ned Mar 18, 2012 12:36 pm

Zazrl se je v nebo in zaklel, za nakup živil je porabil vse preveč, časa, še posebej zato, ker so bila živila precej enolična, zavitki vojaškega prepečenca, ki bi morali zadostovati za en teden potovanja, nekaj vrečic rozin, ter presušeno svinjsko stegno, hrana je bila težka in sam je ne bi zmogel prenašati, toda saj si jo bodo razdelil in poleg vsega bodo še jezdili, tako je nakupil izdatno količino in ne strogo preračunano, kakor bi storil, če bi se na pot podajal sam. Za vzpon do tretjega mestnega kroga je porabil precej časa, tako da je pri vhodu vanj, srečal dekle, ki je tačas najverjetneje že opravila s konji. Stopil je proti njej, toda še preden bi jo prosil za pomoč, je k njima stopil, črnolas mladenič, "Da, to sva midva in nekje je še tretji, če se ni prestrašil. Štirje!" se je namrščil, "se nam boš pridružil tudi ti?" Nenadoma so obilne zaloge hrane postale pičle, in štirje težje ostanejo neopaženi kot trije, toda ni imel pravice zavrniti mladeniča. Rekel pa je le "dobrodošel torej. In tamle prihaja še zadnji član druščine, ki se mi zdi precej bolj buden kot še pred kratkim." Je pomignil proti rjavolasemu mladeniču, ki je pravkar prispel od svojih opravkov.
Sledil je najnovejšemu članu druščine, ki jih je vodil do kovačije, ob vstopu vanjo je le še napol poslušal mladeničeve besede in se takoj odpravil med stojala z orožji in oklepi, izbira orožja mu nikakor ni bila všeč, ni bilo scimitarjev s katerimi je bil najbolj vešč, zato se je po krajšem premisleku odločil za krajši meč, prijel ga je z levico in s štrcljem potegnil po njegovem robu, za sabo je pustil tanko sled iz katere je počasi mezela kri, koža ni bila natrgana, kar je pomenilo da je rezilo odlično nabrušeno, da pa bo tako ostalo pa je bil sposoben poskrbeti sam. Odločil se je da bo še malo pobrkljal, med oklepi, ko so mu pogled pritegnili, okovani škornji, bili so popolnoma taki kakršnih je bil vajen, vrh vsega pa si jih je lahko tudi brez problemov privoščil, stopil je k mladeniču mu pokazal s čim si je postregel ter mu izplačal ceno škornjev. Nato je kar sredi kovačije sedel na tla si sezul stare čevlje, ter si obul nove, s peto je potolkel po tleh in se zadovoljno nasmehnil ob zvenu in občutku novih čevljev, obrnil se je k sodrugom in jih vprašal, "smo pripravljeni?"

NPC Število prispevkov : 67 Join date : 30/08/2009

Okrogli kovač s pivskim trebuhom je nelagodno meril prišleke, ki so se nenadoma pojavili v njegovi kovačnici in se pri sebi zgražal nad vladarjevo odločitvijo. Da mora svoje najfinejše izdelke ponuditi zastonj, ne da bi pri tem prejel en sam novec? To je bilo prav zares nezaslišano! Znotraj kovača je kar vrelo, a vse negativne občutke je moral zadržati zase, saj bi se mu v drugačnem primeru bolj slabo pisalo. Njegovo visočanstvo je dalo jasno vedeti, kako obračuna s svojimi nasprotniki in ni ga bilo človeka, oziroma ga kovač vsaj ni poznal, ki bi želel postati vladarjev sovražnik. Tako je tiho trpel nepridiprave, ki so stikali po sijočih oklepih, verižnih srajcah in ostrih mečih, lesketajočih se v dnevni svetlobi. Niti tega si ni smel privoščiti, da bi kak kos orožja skril in ga po njihovem odhodu znova razobesil, saj je nad njim bdel vladarjev sel. "Da, da, kar vzemite si! Ne pustite se motiti. Samo ne pozabite, da vas bodo težki kosi upočasnili in če z orožjem niste vajeni, si postrežite raje s krajšimi meči." Na ta način je upal, da mu bodo pustili bolj prefinjene kose, a veliko upov ravno ni imel. Izgubo mu bo krona resda krila, a kaj je denar v primerjavi s trudom, ki ga je vložil v te izdelke? Mnoge ure je v potu izdeloval te izdelke misleč, da jih bodo kdaj nosili plemiči in vazali kralja, ko se bodo podajali v velike bitke. A ne, zdaj jih bodo zastonj dobili čudaki vseh vrst. Tiho je zaklel in raje odšel v zadnji del prodajalnice, kjer se je lahko vsaj zamotil z izdelovanjem novih izdelkov.

[Za izposojene stvari vam ni potrebno plačati nič kovancev, a vse kar si vaš lik izposodi, si OBVEZNO dodajte v vaše življenjepise pod točko imetje. Ob tem ne pozabite pripisati, da gre za izposojene reči, ki jih boste po končanju naloge morali vrniti.]

Zapečkar Število prispevkov : 169 Join date : 25/01/2011

"Ko bomo že ravno potovali skupaj, ne bi imel nič proti, če bi mi zaupala pripravo tega vašega... khem... ostudno dobrega zvarka, haha" so bile besede ob katerih se je nenadoma zresnila. »Če ti povem, te bom morala ubiti.« mu je namenila najbolj smrtno-resen pogled, ki ga je premogla; a ni mogla zadržati smeha, ki je prevrel na dan po pičlih nekaj sekundah. Če je bila popolnoma iskrena še sama ni vedela kaj dajejo notri… bolj kot ne vse užitno pa tudi malo manj užitno, kar raste in leze po okoliških travnikih in gozdovih. Če je bila popolnoma iskrena, niti ni želela vedeti.
Še preden je mislila da je mogoče, je že stala sredi moškega šopirjenja. To bo še zanimivo… je z nasmeškom zmajala z glavo. Dialog je hitro nanesel na odpravo in njej je bilo očitno dodeljena naloga izbira konjev. Gospa? Ji je ustnico zavihalo navzgor. Se je že začelo… Je skoraj zdolgočaseno zdrdrala v mislih, rekla pa ni ničesar. Nato sta oba odkorakala po svojih opravkih, zato je tudi sama stopila v smeri hlevov.

Ozrla se je po plemenitih živalih, ki so radovedno stegovale svoje vratove izven svojih boksov. Takoj ji je padel v oči rdečkast dobro rasel žrebec, ki jo je radovedno opazoval še ko je večina ostalih konjev izgubila zanimanje. Stopila je do njega in ga s prsti pogladila po beli lisi, ki je potekala od njegovega gobčka, preko nosnega grebena vse do njegove svetlejše grive. »Poglej ga lepotca…« je nagovorila takojšnjega izbranca, ki jo je nagajivo opazoval. Pograbila je uzdo, ki je vesela na ograji, jo brez problemov namestila na konjevo glavo in mu odprla vrata. Žrebec je bil živahen, a lepo vodljiv in poslušen. Družabna žival… dokler se bo nekdo z njim ukvarjal ne bo problemov. »Mislim, da se bosta z Reanorjem razumela.« ga je zadovoljno potrepljala po vratu in ga privezala ob ograjo pri ostali jahalni opremi. Bala se je, da morda v vojaškem hlevu ne bo našla primernega konja za brezrokega človeka, a so bile skrbi odveč. Siva malce starejša kobila je mirno žvečila svojo balo sena, ko je dekle pristopilo k ogradi. Ni ji posvetila pozornosti, dokler ji mladenka ni požvižgala, nato pa se je počasi približala obiskovalki. Kot samica je bila malo manjša od samca, a v nič kaj slabšem stanju. Ponudila je roko in ker kobila ni odmikala glave jo je pogladila po nosu. »Tebi pa vojna ni tuja, kaj?« je odkrila brezdlako črto brez dlake za njenim ušesom in ji odprla vrata. Povzročala ni nikakršnih problemov, ubogala je na vsak ukaz in ni kazala nikakršne lastne volje. Popolnoma flegmatična in prijazna… odlično. Zadnja stvar, ki jo rabimo je da se našemu vojaku splaši konj, na katerem se ne bi mogel obdržati. »Dobra boš!« je nežno pogladila med lepo razčesano grivo in jo privezala poleg prejšnjega izbranca, ki se je živahno prestopal na mestu. Ozrla se je nazaj in si ni mogla pomagati, da se ne bi vrnila do prej opaženega vranca. Že samo iz drže se mu je dal razbrati njegov ponos in iz pogleda njegovo vihravost. Ni umikal pogleda in ji je točno dajal vedeti, da se ima za alfa samca. Previdno je ponudila roko, ki jo je hitro umaknila zobem, ki so šavsnili proti njej. »Upornik, kaj?« je izzivajoče dvignila obrv, a ko je poskušala natakniti uzdo, a je kmalu ugotovila da ima še močnejšo osebnost, kot je predvidela. Bil je res mamljiv in mogočen konj, a zanjo še nedosegljiv. Oče bi ga znal ukrotiti… sama pa še ni imela dovolj izkušenj. Potlej se je odločila za mlado samico umazano-bele barve, ki po telesu ni nosila nobenih posebnih znamenj, a se je po velikosti lahko kosala z ostalimi samci. Morda malce svojeglava, a vitalna in energična. »Ti pa kar umiraš, da končno greš iz tega hleva, kaj?« se je nasmejala in jo kar odpeljala do ostalih kjer jih je osedlala in na zadnji del že pripravila potovalne vreče.

Malce jo je zaskrbelo, da je morda porabila preveč časa, čeprav je delovala hitro in stopila konjušnice. Iz daljave je zapazila Genermiona, ki se je približeval s polnim naročjem hrane. Rozine, prepečenec, meso… je preletela dobrine, ki so sicer zadovoljive in obstojne za potovanje; a sama je pogrešala par stvari. Zato ker bila ženska? Morda. A si ni mogla pomagati. Od nekod je kar naenkrat pritekel mladenič, ki je zadihano povpraševal po odpravi. »Tudi to je nekaj.« je lahko dodala, ko ju je pozival naj odideta z njim do kovačije ob spoznanju, da bodo očitno štirje. Živahen fant. je hitro ugotovila in ob vrnitvi Reanorja oznanila, da se bodo po konje vrnili pozneje. Ko so hodili po belih ulicah, si no mogla pomagati, da nebi na neki stojnici nakupila nekaj svežih jabolk in sladkanega suhega sadja. Nikoli ni razmišljala če je le naključje, vsekakor pa je bilo dejstvo, da si s konji deli ljubezen do sladkarij. Vse je hitro zložila v torbo in hitro dohitela ostale.

Do kovačije se niso kaj dosti pogovarjali, tam pa je tišino prekinil črnolasec ki je opozoril, da si lahko postrežejo le z enim kosom orožja. Hitro je opazila njegov brezskrben zelen pogled in navdušenje, ki je kar velo od njega. Pozitivno ozračje ji je bilo všeč, a se ji je hkrati malce zasmilil, saj očitno fant ni imel pojma kaj jih čaka izven teh obzidij. Razgledala se je po orožjih in hitro našla kar je iskala. S stojala je snela dolgi lok, po preverbi lastnega finančnega stanja pa si je vzela še tul tridesetih puščic in dvoje kratkih bodal. Zadovoljna nad prožnostjo loka in kakovosti nožev je hitro znala obrazložiti nejevoljnost kovača. Če bi ona morala brezplačno oddati takšnele kose, bi bila gotovo tudi ona slabe volje… Vse je odnesla do pulta za katerim je stal kovač in na mizo stresla preštet znesek 900ih kovancev.

NPC Število prispevkov : 67 Join date : 30/08/2009

Podrobno je pregledal vse kar je nenavadno belolaso dekle nosilo v naročju in nad opaženim lokom nejevoljno zmajal z glavo. Eden dražjih kosov. Pogladil se je po trebuhu, ko se je moral spomniti koliko je zaračunaval za kratka bodala in začel preštevati kovance. Ko je prišel do okroglih 900, je prikimal in jih s svojo veliko roko potisnil z roba mize v svojo mošnjo. "Hvala za nakup, gospodična." Je s prijaznim tonom prikril svojo nejevoljo in spet usmeril pozornost proti ostalim, ki so še šarili med njegovo opremo.

[Cristiel odštejem 900 kovancev (dve bodali in puščice), Tristenu 650 (usnjene rokavice in kratko bodalo), Genermionu pa 500 (za škornje) ]

Naslov sporočila: Re: Kovačija Čet Mar 22, 2012 8:23 pm

[Meni je potrebno odšteti še 500 za škornje]

Zapečkar Število prispevkov : 7 Join date : 27/07/2011

Spet je zaspal. Petelin ga ponovno ni prebudil, zato je prespal uro ki si jo je namenil da bo vstal. Zbudil se je, ker je vedel da ga čaka odhod, ko je videl da zamuja je hitro vstal se oblekel, ter šel po stopnicah v krčmo, kjer je krčmarju najavil svoj odhod. V naglici je zapustil krčmo in že v naslednjem trenutko je bil na ulici, ki pa je bila zaradi zgodnje ure dokaj prazna.

Tekel je, da bi našel svojega konja in odjezdil za tistimi s katerimi bo sodeloval v nalogi, ko se je spomnil da nima orožja, ali sploh kakšne bojne opreme, razen svojega žepnega nožiča s katerim si pomaga preživeti v divjini. Ampak nož ni nikakor primerno orožje za pobijanje ljudi ki se upirajo kralju, zato je zavil v kovačijo, mimo katere je ravno tekel.

"Dober dan, prosim pohitimo mudi se mi!" je v eni sapi izgovoril ter si že ogledoval dolge meče. "Tega bom" je rekel in kovaču, ki je komaj dojel kaj se je zgodilo, pod nos porinil meč.«Tale bo 500 zlatnikov« mu je že zaračunaval kovač. Alfunu je narasel pritisk, ko se mu mudi postane hitro živčen, začel se je dreti na kovača da si bo meč le izposodil, vmes pa izrekel še nekaj psovk. Vzel je meč in zapustil kovačijo. Ozrl se je za konjem, in ga kmalu opazil privezanega na privezu.

» Kovačija
» Kovačija
» Kovačija
» Kovačija
» Kovačija