Ulice

Luna se je že pričela spuščati, ko je zagledal dno v vrču. Šestem, če je štel prav. "Ti šment!" je zaklel, ko je žalostno prazen vrč topo udaril ob mizo. Žeji pa kar ni in ni bilo konca.

Sredi popoldanskega vrveža je na trgu ugledal zbegano skupino konjeniških popotnikov. Vsako oko je brž uganilo komu pripadajo. Reanor, tega jutra sumljivo dobre volje, brž pristopi do peterice v zeleno odetih mož. "Ste se izgubili, pobje?" jih je zbadljivo pobaral, ko je ravno polnil svojo pipo. Na sprva zbeganih pogledih je bilo zaznati olajšanje, ko so opazili, da lahko pomoč poiščejo pri mladem Dunedainu. Brž, ko so se mladci nastanili pri Belem drevesu so Reanorja vzeli v svoj krog. Stekla je beseda in stekla je pijača. Popotniki so s seboj nosili neko zeliščno brozgo, ki jo bojda pijejo po Rohanskih vaseh. Pije se kot voda, udari huje kot vino. Ni steklo kaj veliko pijače, že se je družba razvnela. Sredi popoldneva ne slišiš pogosto hrupnega petja in ropota prevračajočih se stolov iz pivnic Belega mesta, a vendar se tu in tam najde takšno popoldne.
Mrak še ni padel na deželo, že je bila krčma Belo drevo polna življenja. Mlado in staro je pilo, pelo, plesalo... obležalo. Konjeniške brozge je zmanjkalo, kot bi trenil, napad na vino je bil več kot uspešen, ko pa si je začel točiti pivo, je bilo jasno, da jutra ne bo vesel.

Ura je bila pozna, no, prej zgodnja, kot pa pozna in Reanor je bil eden redkih, ki so še imeli nadzor nad svojimi nogami. Na koncu se je usmilil vidno trudne točajke, naprosil še vrček piva ter se odpravil v noč. V temi mestnih ulic se je kot senca premikal po mestu. Vsake toliko je napravil postanek ter si privoščil dolg požirek. Naposled je končal na trgu, ne daleč od mestnih vrat. Sesedel se je na kamnito klopco. Namestil se je udobno, kakor se na kamnu udobno pač da, ter nazdravil stražarjem, ki so ga z zanimanjem motrili iz svojih stražnih mest. Počasi ga je prevzemala utrujenost, veke so postajale vse težje in mrzel kamen je postal udobna postelja.

Prebudilo ga je šele močno sonce, ki je upiralo svoje svetle žarke v njegove oči. Na trgu je bilo že živahno, kakor vsako dopoldne. V glavi pa mu je donelo, usta je imel suha. Pohitel je do najbližjega vodnjaka, se tam med starkami prerinil do vedra in glavo potopil v hladno vodo. Na dušek izpraznil vedro, če ne dva. Kdor večerja vino, zajtrkuje vodo, to je bilo Reanorju dobro znano. In če kaj pomaga, pomaga pipa, napolnjena z dobro pipno zeljo. Zatorej se je mladi Dunedain spravil s sonca in prižgal. Skozi priprte oči je motril množico. Domačine, popotnike, vzhodnjake, južnjake...

[Prvi RPG post po več kot letu, če ne dveh... super občutek]

Napočila je ura katero so nešteti letaki po zidovih mesta napovedovali kot nekaj posebnega in iz smeri stopnic, ki so vodile v najvišji krog Belega mesta in s tem do palače, se je razlegel zvok fanfar. Majhna četa ducata varuhov citadele je v srebrnkastih oklepih ter čeladah in vranje črnih tunikah, od česar je bilo vse zloščeno in umito da se je lesketalo v soncu, se je premikala skozi ulice in ravni mesta vse do trga pred glavnimi vrati. Veliki ščiti in telesa stražarjev so zakrivala pogled, a kdor je imel čas pogledati preden je bil odrinjen na stran, je lahko na sredini pravokotnika videl enega samega jezdeca. Vrančeva dlaka je bila še bolj črna in bolj bleščeča od tunik stražarjev, nedvomno plod dolgih ur krtačenja s strani kakšnega konjarja. Jezdec je bil prav tako bleščeč, čeravno ni premogel veličastnosti svojega jahanca. Snežno bela tunika je bodla v oči tako močno, da večina ni opazila samozadovoljnega nasmeška na njegovi zajčji ustnici. Čeprav je bil načičkan kot deklica pred svojim prvim plesom, pa sta šibka postava in bleda, učenjaška polt tiho razkrivala, da je bil meč ob njegovem pasu, zloščen kot vse ostalo na njem, bolj za videz kot uporabo. V desnici je držal vajeti, v levici pa s škrlatnim pečatom zapečaten zvitek.
Naposled je povorka prispela na svoj cilj. Glasnik je razjahal ob manjših vratih zraven velikih mestnih dveri, smuknil skoznje, in se že nekaj trenutkov spet prikazal na vrhu parapetov. Ob sebi je imel le dva stražarji, medtem ko so ostali varovali vrata na dnu zidu, po štiri na vsaki strani glavnih dveri. Stražarja na vrhu zidu sta zatrobila vsak v svoj rog, nato pa se je glasnik odkašljal in z donečim glasom, ki ga takšni postavi ne bi nihče pripisal, nagovoril množico, ki se je bila zbrala pod njim:
"Moje dobro ljudstvo! Prinašam vam sporočilo našega dragega kralja Ar-Azgarazorja, kralja Združenega kraljestva Gondorja in Arnorja, varuha Šajerske, prijatelja Rohana, Esgarotha, Dola in vseh človeških dežel, zavojevalca Rhuna, Harada in Mórenorja, ter vladarja celega Srednjega Sveta!"
Kljub temu da je bil vešč govorništva in je lahko govoril po ure in ure, je bil kraljev novi naslov tako dolg, da se je moral glasnik za trenutek ustaviti in si oblizniti ustnice. A bil je dovolj premeten da je to storil medtem ko je kvišku dvignil zvitek in vsem pred očmi prelomil pečat na njem. Nato ga je razvil in začel brati:
"Mi, kralj Ar-Azgarazor, prvi svojega imena, kralj Združenega kraljestva..." Spet je ponovil celoten vrvež naslovov in časti, vendar je tokrat glasnik govoril malenkost hitreje, saj ga je ljudstvo že enkrat slišalo izreči iste besede, in raje ni bilo pametno dolgočasiti izven zaščite grajskih zidov.
"...smo spoznali, da odporniško gibanje vilinov, škratov in drugih nečloveških prebivalcev, ni samo neprijeten trn, ki človeka zbode na vsake toliko, ampak takšen, ki ga je potrebno odstraniti preden se rana zagnoji. Zato ukazujemo, da se mora vsak škrat, vilin ali polovnjak podrediti Našemu Velikemu kraljestvu in sprejeti vlogo ki mu jo dodelimo. Kdor se bo podredil, bo lahko še naprej zvesto služil Kraljestvu, vendar pod pogoji ki jih Mi določimo. Kdor se bo upiral, bo označen kot izdajalec Krone in ga bo doletela kazen, kakršna pritiče vsem izdajalcem. Prav tako bodi vsak človek, za katerega se odkrije da skriva prej omenjene ne-ljudi, da jim pomaga, ali da jih ne prijavi svojemu zemljiškemu gospodu takoj ko zve zanje, obravnavan kot njim enak in temu primerno kaznovan."
Tukaj je glasnik spet naredil premor, deloma zato da je sam zajel sapo in si obliznil svoje debele ustnice, še bolj pa zato da so besede odzvenele po sedaj nenavadno tihem trgu. Glasnik je dobro vedel, kakšno moč lahko trenutek tišine podeli besedam ki so bile izrečene pred tem, in je to znanje s pridom izkoristil.
"Prav tako," je nadaljeval, "ukazujemo da se mora vsaj en moški iz vsake družine zglasiti na vsakotedenskih urjenjih, da bo Naše ljudstvo močno in pripravljeno. Poleg tega smo se odločili tistim, ki jih ni strah tudi najnevarnejših nalog in se nevarnosti smejejo v obraz, ponuditi priložnost da dokažejo svojo nesmrtno vdanost kraljestvu in s tem rešijo premnoga življenja. Tisti, ki jim uspe, naj bodo nagrajeni s plemiškim nazivom in pripadajočim posestvom, ter vedenjem da so svojemu kralju in svojemu ljudstvu storili veliko uslugo. Vsi prostovoljci naj se zglasijo pri glasniku, pooblaščenem v Našem imenu, da govori z Našimi besedami.
Tako so na dan četrtega marca, 620. leta 4. veka, ukazali kralj Ar-Azgarazor, prvi svojega imena..."
In spet je sledil celoten seznam nazivov. Ko je glasnik končal, je obžaloval da je na začetku zrecitiral vse naslove še preden je odprl zvitek, nato pa si sam pri sebi prisegel, da ne bo nikoli več zrecitiral vseh kraljevih naslovov, ne da bi bil v to primoran.
"Dobri ljudje," je dejal ko si je ponovno obliznil ustnice in zvil zvitek. "Tisti, ki se ne bojite nevarnosti in bi radi svojemu kralju in domovini naredili uslugo, stopite po stopnicah in se mi pridružite na vrhu obzidja. Največ po dva naenkrat in samo pri severnih stopnicah, prosim."
Ko je povedal svoje, je odšel iz vidnega polja ljudi na trgu, stražarji pri stopnicah desno od vrat pa so se malo odmaknili in s tem omogočili nekaterim posameznikom in manjšim skupinicam iz množice, da so se lahko približali stopnicam.
Glasnik se je medtem zagledal nad Pelennorsko polje z vrha zidu. Zlato sonce je sijalo z Vzhoda na rodovitno zemljo, še golo in mokro od snega z manj kot tedna nazaj, a vedel je, da bo v jeseni pokrita z žitnimi klasi in drugimi pridelki. Njegova domovina, Gondor, je bila resnično lepa, in zanjo se je bilo vredno boriti. Z vsemi sredstvi in za vsako ceno, če je treba.

Zbudil se je ko je bil še mrak, kar sploh ni bilo nenavadno saj je le redko spal celotno noč in ta ni bila izjema, v prvem trenutku je zmedeno pomislil kje je, potem pa se je spomnil. Belo mesto, je zašepetal, kakor da bi moral besedo okusiti, da bi doumel njen resnični pomen. Izvil se je izpod stopnišča pod katerim je spal, to je naredil v enem samem gibu, polnem življenja, ki je deloval izjemno še posebej zaradi dejstva, da ga je izvajal razpotegnjen, zaraščen enorok starejši moški. Ozrl se je po kotičku v katerem je sedaj spal že tretjo noč, ni bil udoben, vendar udobje nikoli ni bila stvar, ki bi ga skrbela, bil je suh in ko se je stisnil vanj mu je bilo tudi dovolj toplo, da je lahko preživel noč brez problemov. Ko se je pretegnil mu je pogled zataval na sosednji zid, tam je visel razglas, videl jih je že večkrat, vendar mu do sedaj ni nikoli posvetil pozornosti, domneval je, da zadeva običajne stvari, spremembe davkov, novo omejitev gibanja po ulicah...
Počasi je stopil k razglasu, pogled mu je počasi drsel po razglasu, pa spet gor in nazaj dol, ko je razglas prebral četrtič je ozrl nazaj pod stopnišče in mu dejal, zdi se mi, da se ne vidiva več, potem se je obrnil in odkorakal proti glavnim mestnim vratom. Ko je prispel tja je sonce ravno vstalo izza senčnega pogorja in posijalo na Pelannorska polja. Tri ure so še bile do zbora, pa vendar je že kakih petdeset ali več mož postopalo okoli spomenika, tudi sam se je pomešal mednje, toda ni iskal sogovorca raje je prisluškoval kaj so si imeli povedati med sabo. Mnenja o tem zakaj so bili sklicani so bili deljena toda vsi si se v glavnem strinjali, da ima zvezo z uporniki. Uporniki ta beseda mu ni dala miru, sam je bil sicer več destletij kraljevi vojščak, toda njegova zvestoba ni šla kralju temveč domovini, to je bil tudi razlog, da je bil nečastno odpuščen iz vojske kateri je posvetil pet sedmin svojega življenja, torej je bil po svoje tudi sam upornik. Na razglas se ni odzval zaradi nagrad, ki jih je obljubljal, šlo je bolj za željo, da umre stoje in ne povsem razpadel zvit pod kakim stopniščem.
Razmišljal je o svoji mladosti in stvareh, ki jih je v življenju zapravil. Naenkrat ga je iz misli zbudil rog, ozrl se je v smer kamor je bila obrnjena večina pogledov in na glavnih mestnih vratih ugledal glasnika, razglas je poslušal pozorno in ob zadnjem branju kraljevih nazivov te zrecitiral sekundo pred glasnikom. Brez oklevanja je stopil proti stopnicam, bil je nenavadna pojava, zanemarjen enorok, nikakor ne človek od katerega bi pričakovali velika dejanja. Stražarji so ga poskusili ustaviti, v odgovor na vprašanje, kaj misli, da je pa jim je odvrnil, ''tudi kralj Elessar ni dajal vtisa da je bil kar je bil preden je bil okronan''. Stražarji so se spogledali vendar ga niso več zadrževali. Ko je stopil na vrh se je postavil v pozor in čakal, da mu bo namenjena pozornost.

Kralju in domovini, na usta si je narisal droben, tanek nasmešek. Kralju da, domovini ne. Domovini je figo mar za tiste s špičastimi ušesi, pa tiste z bujnimi bradami ali pa polovnjake s kosmatimi nogami. Niso je motili tisočletja, sedaj pa bi ji napravil uslugo, če bi jim odmeril glavo... Kralj je bil po njegovem čisto usekan nebodigatreba in Reanor je imel vsakega brivskega vajenca za bolj častnega. A kralj je vendarle kralj in njegova postava bo obveljala, pa najsi raja misli, kar jo je volja.
Pipa mu je dogorela že zdavnaj, zatorej jo je skrbno pospravil, se okorno spravil na noge ter se močno pretegnil. Po tem, ko so mu popokali vsi vretenci v hrbtenici, se je guncaje odpravil proti severnim stopnicam. Klinc, kaj me pa stane? Zanimanja, kaj šele navdušenja, množica ni pokazala. Počasi so se vsi odpravili vsaksebi po vsakodnevnih opravilih. Slave iščočih je bilo malo, če sploh kdo. Ni namreč opazil, da bi se proti stopnicam mudilo kaj pogumnih mladcev. Zalotil se je, da razmišlja, kako je naveličan Belega mesta. Že res, da se zadnja leta ni dolgo zadrževal v enem kraju, a v službi kralja bi njegova potovanja dobila smisel. Ar-Azgarazor Reanorju ni bil ravno v čislih, prej ga je preziral, kakor pa ljubil, a če lahko iz njega izmolze kakšen zlatnik, je bil čisto zadovoljiv. Konec koncev, lahko jo še vedno popiham. Zvest domovini, ne kralju. Če povemo po pravici, je bil vedno najbolj zvest sebi in svojim idealom.
Ko se je naposled klavrno le primajal do vrha stopnic, je napol zehaje zinil:" In kje se zglasijo ti, ki so željni slave, domovini in kralju zvesti?"


[evo, da mal premaknemo ]

To je vse? je razočarano pomislil kraljev sel, ko so se pred njim zgrnili trije ljudje. Še bolj od same številke je bil osupel nad njihovim videzom; mladenič, razcapan invalid in deklina pač niso zagotavljali ravno velikega uspeha. Če bi bilo po njegovem, bi jih takoj odslovil, ali jih nemara celo kaznoval zaradi predrznosti, ki so jo izkazovali zoper vladarjevo voljo, a bi si s tem samo nakopal kraljevo jezo. Spomnil se je Ar-Azgarazorjevih besed, ki so bile jasne kot beli dan: "Ako ne sprejmeš prvih norcev, ki se zglasijo na ta poziv, se v to Citadelo več ne vračaj!" Po mnenju sela je kralj pozabljal na strahospoštovanje, ki bi ga vohuni povzročili med Uporniki, ko bi ti izvedeli njihovo pravo poreklo, če bi poslal viteze in junake nešteto opevanih pesmi. Ob tej trojici se bodo prej zadušili od smeha, kot začutili strah. Seveda svojih občutkov ni smel razkazovati naokrog, zato se je glasno odkašljal in stopil kratek korak naprej. Zdaj je bila trojica v njegovem vidnem polju in vsakega je pozorno pogledal. "Pozdravljeni, pogumni junaki. Že s tem, da ste se javili na tako nezavidljivo nalogo, ste izkazali veliko čast vladarju in naši domovini. Ne bom dolgo besedičil, ampak bom krenil kar k bistvu zadeve." Sel je utihnil, medtem ko so njegove oči še naprej pregledovale zbrane. V njih je poskušal najti kakšno pozitivno točko, minimalno uteho, ki bi ga spravila v boljšo voljo in pri tem je še največ obetal temnolas mladenič. Mladenka mu je zaradi belih las vzbujala nelagodje, medtem ko se mu je invalil celo smilil. "Vsi vemo za izmečke od Upornikov, že dolga leta nam predstavljajo trn v peti, a v zadnjem času ta trn samo še bolj in bolj skeli. Pred kratkim se nam je vendarle nasmehnila sreča, lahko bi rekel da smo našli pravo orodje za odstranitev trna in tukaj pridete v poštev vi. Moria" ob tem imenu se je selov obraz spačil" oziroma Škratoril je bila dolgo osamljena, a zdaj so si po zanesljivih podatkih prav tam Uporniki uredili svoje središče. Vaša naloga bo ta, da se boste splazili do njih, se jim pridružili pri njihovih odurnih igricah in jih v pravem trenutku predali pravični vladarjevi roki. Vaš uspeh je odvisen od vaše prepričljivosti, posledice neuspeha pa vam niti ne bom razlagal, saj si jih najbrž predstavljate. Če po kakšni čudežni sreči pobegnete razjarjenim barbarom, vas bo vojska Združenega kraljestva lovila po sleherni pedi te zemlje in na koncu boste v vsakem primeru odgovarjali pred Njegovo pravico." Sel se je sladko nasmehnil in v rokah stisnil dolgi zvitek, s katerim se je mučil na glavnem trgu. "Naloga je povsem prostovoljna, tako da lahko zdaj mirno odstopite in pozabili bomo, da ste kdajkoli prišli predme. A če nalogo sprejmete, odstop brez posledic več ne pride v poštev. Na koncu pa sledi še nekaj prijetnega za ušesa. Če vam naloga uspešno uspe, boste v vladarjevih očeh nepredstavljivo zrasli in dal vam bo vse, kar ga boste zaprosili. Od premoženja, do posestev, služabnikov in podobno. V kovačnici si lahko brezplačno izberete katerokoli orožje, prav tako pa vam v hlevih pripadajo brezplačni konji. Na pot krenite čim prej, potujte pa pod okriljem noči. Kakšno vprašanje morda?" Stražniki ki so stali v bližini, se za pravkar izgovorjene besede sploh niso menili, sel pa je zvenel zadovoljno nad tem, kako je predstavil to težko nalogo.

Skupaj z njim sta se na vrhu vrat pojavili zgolj še dve osebi, kar ni bilo nič čudnega, nihče ni rad tvegal glave, tudi za bogato nagrado ne. Prvi je bil visok mladenič širokih ramen, ki pa je neprijetno zaudarjal po pijači, druga je bila še mlajša belolasa mladenka, nobeden izmed njiju ni mogel imeti več kot trideset let, jih pa zato imam jaz za oba in še koga, se je opomnil, na delu sta torej bila zaletavost mladosti in brezup starosti. Glasnikovo razlago je spremljal negibno kot kamen, navada iz njegovih vojaških dni.
Ta čas pa si je v glavi oblikoval nekaj bistvenih točk, nečesa kar bi lahko postalo načrt. Kot prvo bi morali ugotoviti kako uporniki rekrutirajo, kajti če bi tja prišli brez pravega dokaza bi umrli preden bi tlesknili s prsti. Drugič, morali bi najti način, da bi prišli do povabila, tu se mu je najbolj na mestu zdel načrt tipa, zgrabi rekruta, mu vzemi povabilo in se pridruži namesto mrtveca, ki leži v grmovju. Nadaljno načrtovanje pa trenutno ni bilo na mestu saj sta že prvi dve točki predstavljali nemajhno oviro.
Iz razmisleka ga je zdramil mladenič, ki je hotel prebiti led.'' Da, pravijo, da so trije že druščina,'' mu je pritrdil. ''Kar pa se tiče kdo sem, pred časom sem bil Genermion desetnik tretjega odreda sedme čete južne armade. Sedaj pa sem nihče in ali bom ob koncu te poti postal kaj drugega mi je zaenkrat še neznano.'' Potem mu je podal levico, ''oprosti starcu ker ne more ponuditi desnice toda levica je vse kar imam'' se mu je nasmehnil nato pa to ponovil še z mladenko. Potem se je obrnil k slu in ga vprašal, '' kolikšno opremo imamo na voljo, ali je vse na naših plečih.''

Ko je končal s svojim govorom, je bila njegova prva poteza ta, da se je zasukal stran od trojice čudaških popotnikov in se zazrl preko poljan Pellenorja. Z vnovičnim ponosom v očeh je opazoval to ravnico, ki je predstavljala srce njegove domovine, kraj, kjer so davno tega izbojevali zmagoslavno bitko proti silam temnega vladarja in temu zadali sladki udarec. Zdaj temnega vladarja kajpada ni bilo več, pač pa so ostale zoprne mušice, ki se kar in kar niso želeli posloviti od tega sveta. Sel se je spomnil svojih otroških let, ko so mu starši o vilinih, škratih in podobni zalegi pravili same dobre reči, slišal je zgodbe o silovitih bitkah davnine in mnogih herojskih delih, ki bi jih naj ta bitja storila, a vse to je spadalo v zgodovino. Imeli so tri cele veke, tri cele veke! Naj odidejo nekam in pustijo nas gospodariti opuščenim deželam. Njegovo sanjarjenje je zmotil raskav glas, ki je prišel nekje izza hrbta. Khm, še brez vprašanj ne morejo! S prisiljenim nasmeškom se je počasi obrnil, da je njegovo temno ogrinjalo ob tem zaplapolalo in se zazrl v pohabljenčev obraz. "Najbolje bo, da s seboj vzamete toliko, kolikor dopuščajo vaše telesne zmogljivosti." Glas od sla je zvenel prijazno, a ob zadnji besedi ni mogel prikriti ironije. "Količinskih omejitev pa nimate, ne. Zaželjeno je, da čim prej odidete na pot, saj vas do Meglenega gorovja čaka kar nekaj dni potovanja. Sam bi na vašem mestu pograbil najboljše kose orožja in najhitrejše konje. Tako, zdaj me čakajo opravki in se ne morem več muditi tukaj. Če vam slučajno kaj ne bo jasno, se lahko še vedno obrnete na vojake. Oni imajo izkušnje s terena." Rahlo se je zahihital in naglih korakov stopil med trojico, ne da bi jim namenil še en sam pogled. Prav veselil se je že misli na topel obrok, ki ga je čakal v Citadeli.

"Prapore? Seveda ne, zdi se mi, da bo ko pridemo do tja kdo od nas imel na zalogi kaj približno belega perila, čeprav se bojim, da bo tvoje rjavo," mu ni ostal dolžan. "Ura je zgodnja, tako da je najbolje, da se odpravimo še danes, najbolje bi bilo, da bi kar se da urno odjahali proti Edorasu, tam prodali konje in potem nadaljevali pot peš. Do tja bi potrebovali približno en teden, če bomo jahali zmerno, zato predlagam, da je to količina zalog hrane, ki bi jo vzeli na pot." Je nadaljeval, medtem ko so sestopali z obzidja. Začutil je kako se mu sedaj, ko je imel cilj zopet vrača volja do življenja. Videl je kako sta ga njegova tovariša pogledovala, češ kaj pa more kripelj pripomoči k uspehu naše naloge in sedaj je bil še bolj odločen, da jima bo pokazal svojo pravo vrednost.

''Se kdo, od vaju spozna na konje,'' je vprašal, "jaz si z njimi nikoli nisem bil popolnoma na jasnem in medtem pa bi jaz priskrbel živila, potem pa se skupaj dobimo, pri kovačiji,'' je predlagal. Preveč govorim to mi ni podobno, si je mislil. Toda stvari, o katerih se je razgovoril so bile pomembne. Zakaj se sploh tako trudim za voditelja v katerega ne zaupam in zakaj toliko energije vlagam v cilj, ki se mi v osnovi zdi zmoten, tedaj mu je odgovoril tisti resnicoljubni glas v njegovi notranjosti, ker si bil vojak in edino kar si počel šesdeset let je bilo izpolnjevanje ukazov, čeprav hočeš preteklosti pobegniti, slepo drviš proti njej.

Stresel je z glavo kakor, da bi se lahko tako otresel tudi svojih misli, resnica je bolela in za danes jo je slišal dovolj, potlačil je svoja čustva in nadaljeval pot z sedaj le še hlinjeno živahnostjo.Preteklost je za mano, je razglasil sam sebi, prihodnost pa mi je zakrita, torej se bom posvetil sedanjosti, je zaključil svoje razmišljanje.

Nasmejal se je, ko mu je sodrug vrnil udarec. Če drugega ne, pa vsaj nista zagrenjena, mu je švignilo skozi misli. Ni namreč dobro shajal s tistimi, ki jim je bil humor tuj. Pravzaprav, se je z njimi hitro zapletel v prepir. Nikoli ne bo povsem razumel tistih, ki že tako težko življenje jemljejo preveč resno. Pogosto je pravil, da smeh bržkone pomaga prevedriti nevihte v našem življenju in tega se je držal, kadar je bilo to le mogoče.
"Konji ne bi smeli biti problem. Res da nisem mojster, a se dobro razumemo... mlada gospa pa je verjetno jahala še preden je govorila!" Genermion mu je namenil zmeden pogled. "Rohan," je brž pristavil mladenič.
"Kovačija? Prav! Utegnem biti malo pozen, znam se nekoliko zamuditi, ko bom metal vse svoje imetje vkup!" je s prešernim nasmeškom, napol v šali dejal, nato pa se zasukal na petah, dvignil roko v pozdrav ter se s strumnim korakom izgubil med množico.

Odpravil se je k Belemu drevesu, kjer je zadnje čase toliko zapravil, da so mu tamkaj dovolili spati skorajda zastonj! Zrak v njegovi majhni sobi, ki ni premogla več kot majhnega okenca, trde postelje in skrinje, je bil zatohel. Priskrbel si je ogromen čeber hladne vode. in ko je ravno spiral obraz, se je zalotil, kako premišljuje, kdaj se bo spet imel priložnost spodobno okopati. Nato je svoje žepe natlačil z vso svojo zalogo pipne zeli ter se odpravil nazaj na bele ulice. Vse kar je premogel je imel na sebi. Po živahnih mestnih ulicah je žvižgajoč hitel proti kovačiji, kjer sta ga nemara že čakala komanijona.


[A damo z našimi naslednjimi posti že kr globoko v potovanje zagrizt? Da smo čim prej pr upornikih...]

Jahal je na svojem rjavčku že skoraj pet ur z samo enim manjšim postankom, ko je na drugi strani dolgega polja zagledal veliko v hrib naslonjeno mesto. Česa tako lepega še ni videl, za trenutek se je ustavil zajel sapo, ter se počasneje odpravil proti belemu mestu.
Pokonci je sedel na konju ko se je bližal vratom, še vedno je bil prevzet nat lepoto mesta, ko je zaslišal fanfare. Čisto je že pozabil zakaj je sploh jahal vso to dolgo pot od Rohana do Minas Tiritha. Prišel je da bi se ali pridružil vojski ali pa nekako služil denar za svoje domače, ki so bili bolj revni in bi jim kralj vzel zemljo če nebi plačali. Slišal pa je tudi govorice o zbiranju kraljevih pomočnikov, ki naj bi se borili za dobro Gondorja, saj se zbirajo nasprotniki zdajšnjemu sistemu. V čast bi mu bilo da bi lahko pokazal pripadnost kralju, in še pokazal svoje sposobnosti v boju. Če pa zato dobi še plačilo je ponudba toliko bolj mamljiva.
Tačas je že prišel do velikih vrat, ter razjahal konja ter vstopil v mesto. Zdelo se mu je, da je mesto na nogah, vsi so nekam hiteli, živčno spraševali drug drugega, ko je videl nek privez za konja. Streliusa je privezal, sam pa šel po mestu z navalom množice, ki ga je nesel po stopnicah više in više. Kmalu je zaslišal prodoren glas, vendar ga še ni mogel razločiti kaj govori. Vstavili so se in ugotovil je da je zbrana precejšna množica ljudi na kot nekakšnem trgu, na sredi pa govornik, ki ga je sedaj že razločil, govori o kraljevih pomočnikih. Ravno je zaključeval, ko so se trije neznanci, zbrali pred njim. Alfun se je z nekaj truda prerinil skozi množico in od daleč, tako da je še lahko slišal kaj sel govori, poslušal navodila. Ko je na koncu slišal, da če naloga uspe je nagrada kar ti srce poželi, je vedel da bo on eden izmed njih.
Po koncu je pristopil zraven in se prostovoljno javil za nalogo. Sel ga je zapisal na seznam, ter mu rekel da lahko odide. Šel je nazaj h konju vmes pa razmišljal o svojih domačiji. Konja je odvezal ter ga peljal za seboj, sedaj si je moral samo še najti prenočišče, kjer bo po nizki ceni preživel dni do odhoda. Kmalu je našel nekega krčmarja ki ga je sprejel, ker je bil tako utrujen od dolgega jahanja je legel na posteljo in potonil v sanje.